O Matjažu

MATJAŽ KOKOLJ je rojen 4. oktobra 1934 v Ljubljani. Je slikar avtodidakt. Slikarstvo ga je pritegovalo že od mladega in je v sorodstvu z znanim umetniškim fotografom Vlastjo Simončičem. V gimnaziji ga je poučeval risanje profesor Evgen Sajevec. Kot Ljubljančan se je tudi rad družil z umetniki in kot sam pravi, slikarje pri njihovem delu pogosto gledal "čez ramo", še posebno Sava Sovreta, Franceta Slano, Marjana Dovjaka in Petra Rističa. Veliko je prijateljeval tudi s slikarjem Janezom Vidicem. Intenzivneje je pričel slikati 1962 leta, s predanostjo slikarja raziskovalca pa ustvarja zadnji dve leti. Pred časom se je več let likovno izobraževal tudi na večernih tečajih ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Ker se je intenzivneje ukvarjal s športom (med drugim je bil trikrat slovenski prvak v rokoborbi) ga smemo povezovati s tisto skupino slovenskih umetnikov, ki so bili ali so še izjemno uspešni tudi v športu (Marjan Dovjak v rokoborbi Savo Sovre v plavanju, Tone Rojc v dviganju uteži France Slana v judu, Miki Muster v plavanju, Marjan Keršič - Belač v alpinizmu itd.). S tokratno razstavo se v javnosti Matjaž Kokolj prvič predstavlja kot slikar.

"Morda sem prepozno začel?" se na glas sprašuje slikar Matjaž Kokolj ob svojih slikah, ki jih po dolgih letih priprav tokrat prvič postavlja na ogled širši javnosti. Kaj dejansko razmišlja slikar, ki se z dolgo načrtovano razstavo končno le vključuje kot novo ime v zdajšnji slovenski likovni prostor, bo dejansko lahko pokazala predvsem prihodnost. Odvisno je tudi od tega, koliko mu ostaja še časa za umetniško ustvarjalno dejavnost. Kar je še posebno zanimivo je to, da slikar Matjaž Kokolj ve kaj hoče! Dovolj ima tudi izkušenj in mu je še kako znano, da samo hotenje ni dovolj. Vse povsod se pojavljajo neke omejitve, ki jih je potrebno preseči. Njegovo razmišljanje se tako vsaj delno nanaša na večno vprašanje, ki si ga zastavljajo predvsem vsi ~ ki se z veliko zavzetostjo in zaresno lotijo neke zadeve, naj bo to v športu, umetnosti ali na katerem koli področju: sami sebi si vedno znova skušajo odgovoriti ali so bili njihovi napori smiselno vloženi in vse možnosti zadosti izrabljene.

Ob prvem srečanju s slikami Matjaža Kokolja lahko ugotovimo, da je discipliniran slikar in da uresničevanje svoje ustvarjalne vizije utemeljuje na realizmu, na skrbnem opazovanju in odslikavanju stvarnosti. Toda resničnosti se približa le v detajlih, celoten koncept njegovega pogleda na likovni svet pa je kljub slikarski formalni težnji po realizmu zasnovan na idejno poenostavljeni shematizaciji upodobljanja motivov. Na slikah odkrivamo značilnosti, ki so tipične oziroma so se uveljavile v umetnosti naivne smeri. Bolj kot slikanje na steklo, ki je lastno tudi drugim stilnim smerem, na naivo spominja romantična vsebina slik. Motivi obujajo spomine na življenje oziroma na podobo nekdanjega podeželja in to v znakovno sestavljeni, polepšani obliki. Pogled na slikovito fasado skromne podeželjske hišice v zelenem prekriva in lepša cvetoča veja, o način življenja, preteklosti govori tudi pogosto v kompozicijo vključena butara nasekanega vejevja. Nadih spominov, preteklosti, hkrati pa tudi fantastike pa razberemo v pogosto primaknjeni stari urni številčnici, v osamljeni školjki, ptici metulju, lahko tudi v mogočnem petelinu ali v malem čolnu z razpetim belim jadrom. Vse deluje zelo domačnostno in v kontekstu s slikarjevimi spomini, ki so si, da bi bilo vse bližje resničnosti, kot rečeno, izhodiščno oporo poiskali v simbolistično koncepirani naivi. Udarne močne čiste barve s prevladujočo toplo rdečkasto intonacijo delujejo usklajeno in zelo dekorativno, s poudarki na ustvarjanju iluzije snovnosti pa tudi vdahnjenosti življenja. Vtisu resničnosti se slikar ne odpoveduje niti v slikah, ki so barvno utišane, kjer svojo poetiko stopnjuje v prefinjenosti samosvoje ustvarjalne slikarske izpovedi.

Mirko Juteršek